PETNAJSTI DAN, 13. 3. 2022

No pa smo dočakale še zadnji dan v Valencii. Če smo iskrene, si ni nobena od nas želela vrnitve v Slovenijo. Po našem zadnjem španskem zajtrku in še nekaj nakupovanja spominkov v zadnjem momentu, smo se s težkimi srci usedle v taksi in se odpeljale do letališča. Naše potovanje nazaj v Slovenijo je potekalo brez kakršnihkoli zapletov, a smo vseeno imele več kot dovolj časa, da smo premlevale naše bivanje v Valencii.

V teh dveh tednih smo nabrale toliko različnih izkušenj, od tega, kako se znajti v tujem mestu in se orientirati, do tega kako se povezati z neznanci, do spoznavanja španske kulture, navad in jezika ter seveda tudi praktičnih izkušenj dela v laboratoriju. Iskreno si ne bi mogle želeti lepših dveh tednov in zdi se nam, da so se utrdile tudi naše prijateljske vezi, saj smo bile skupaj v dobrem in slabem in se naučile, kdaj moramo prositi za malo odmora in tišine ter kdaj ta mir podariti drugi osebi. V laboratoriju smo imele odlično priložnost povezati že obstoječe znanje iz šole s praktičnimi izkušnjami, npr. pri mikroskopiranju postopek ni tako dolgotrajen kot pri laboratorijskih vajah – mizice po končanem delu ni potrebno spustiti povsem navzdol in povečave ni potrebno dati na najmanjšo, temveč lahko ostane kar na 400x, saj je tako delo veliko manj zamudno. Hkrati smo se spoznale še z drugimi stroji, ki jih v naših laboratorijih ni, pa tudi odkrile, kaj vse pravzaprav vključujejo analize krvi in urina. Vsak naslednji dan smo se na naših delovnih mestih počutile bolj samozavestne in bolj domače, naučile smo se, da ni čisto nič narobe, če vprašamo za pomoč in priznamo, da česa ne znamo, saj so bili mentorji do nas vedno zelo prijazni in potrpežljivo razložili postopek, pa četudi v polomljeni angleščini. Izkušnje, znanje in spomini, ki smo jih nabrale v Valencii, nas bodo spremljali za zmeraj.